Zaslužni člani
V preteklosti so mnogi posamezniki s svojim požrtvovalnim delom mnogo storili za organizacijo celjskih čebelarjev, kakor koli se je že ta imenovala. Prav je, da se jih spominjamo.
Ivan Fegeš
Ivan Fegeš se je leta 1947 preselil v Celje. Ukvarjal se je z vrsto konjičkov, najbolj pa se je posvečal čebelarjenju. Znanje je črpal iz lastnega dela s čebelami, ki ga je dopolnjeval s prebiranjem domače in tuje literature. Bil je dober poznavalec zdravstvenega varstva čebel, tehnologije čebelarjenja, vzreje matic in pridobivanja čebeljih pridelkov. ZČDS ga je imenovala za predavatelja in svoje znanje je prenašal na čebelarje v celjski regiji in tudi izven nje. Bil je član skupine predavateljev Henrik Peternel pri MZČO. Izkazal se je tudi pri delu v organih čebelarskega organiziranja. Dolga leta je bil predsednik Čebelarske družine Celje, Občinske čebelarske zveze Celje ter MZČO Celje. Več let je bil aktiven tudi v ZČDS kot član različnih komisij in odborov. Njegovo ime je zelo povezano z načrtovanjem in izgradnjo društvenega čebelnjaka, za katerega je skrbel 35 let. V sodelovanju z veterinarskim inšpektorjem je mnogo prispeval k odkrivanju in zatiranju bolezni čebel v regiji. Za svoje delo je prejel več priznanj, med drugimi tudi odličje Antona Janše vseh treh stopenj.
Jože Gabršek
Jože Gabršek je čebelaril nad 50 let. Deloval je tudi v celjski podružnici/družini, saj je bil v letih od 1920 do 1962 stalno tajnik ali predsednik. Ko je še obstajala Zveza čebelarskih podružnic za Spodnje Štajersko, je bil tudi njen tajnik (1926 – 1939). Leta 1962 so ga člani Čebelarske družine Celje izvolili za častnega predsednika. Umrl je leta 1967 v 77. letu starosti.
Jakob Kresnik
Jakob Kresnik, rojen 1894 v Čretu pri Celju, je stopil v svet čebelarjenja relativno pozno. Leta 1933 je svojemu sinu Mirku svetoval, naj si kupi čebele, ki bi opraševale njegov sadovnjak. Skupaj sta se tega leta včlanila v celjsko čebelarsko podružnico. Nemški okupator je leta 1941 oba njegova sina ustrelil, Jakoba in njegovo ženo pa odpeljal v Auschwitz. Leta 1945 se je vrnil sam. Iz zaplenjenega premoženja sina Mirka mu je prijatelj čebelar vrnil dva AŽ panja in Jakob je začel v spomin nanj zagnano čebelariti. Nabavljal je domačo in tujo čebelarsko literaturo in ustvaril obsežno knjižnico. Polnih 19 let je bil tajnik Čebelarskega društva Celje, od leta 1970 pa predsednik NO. Tajniške posle je opravljal vestno in pretežno po njegovi zaslugi je društvo – kot edino dotedaj – prejelo red Antona Janše I. stopnje. Bil je odličen in zaželen predavatelj, letno je opravil tudi več kot 20 predavanj. Mnoge mlade je navdušil za čebelarjenje. Za požrtvovalno delo je leta 1968 dobil red Antona Janše I. stopnje.
Henrik Peternel
Henrik Peternel (1875 – 1951)
Celjski čebelarji so svoje društvo poimenovali po človeku, ki ga je v okolico njihovega mesta privedla vojna vihra, po duhovniku, ki je sledil svojemu osnovnemu poslanstvu, v zadnjih letih službovanja in zlasti po upokojitvi pa je zaslovel kot velik čebelarski strokovnjak.
Celoten članek o Henriku Peternelu …
Martin Rebov
Martin Rebov je bil rojen leta 1897 v Košnici. Čebelariti si je želel že kot osnovnošolec, želja se mu je izpolnila šele leta 1919, ko mu je čebelar podaril prve kranjiče. Tega leta je tudi postal član celjske družine. Nemci so ga leta 1941 izgnali v Slavonijo. Dokler mu ni tamkajšnji čebelar dal ene družine, je tam najbolj pogrešal čebele. Še pri devetdesetih je imel osem družin. Bil je nastarejši član čebelarske družine tako po letih čebelarjenja kot po članstvu. Desetletja je bil član IO in NO. Za svoje delovanje na čebelarskem področju je dobil odličji Antona Janše III. in II. stopnje ter razna priznanja in pohvale.
Franc Šlander
Franc Šlander je bil predlagan za odlikovanje Antona Janše I. stopnje leta 1980. Rojen je bil leta 1907, čebelariti je začel leta 1925, član celjske čebelarske organizacije je bil od leta 1934. Že pred 2. svetovno vojno je bil v odboru družine, od leta 1945 do 1960 je bil njen predsednik, v naslednjih letih pa predsednik NO. V času njegovega predsednikovanja je družina kupila zemljišče in stanovanjsko hišo in zgradila družinski čebelnjak za 30 AŽ panjev s prostorom za sestanke in predavanja. Bil je član pripravljalnega odbora za ustanovitev celjskega društva leta 1951 in nato več kot 20 let član njegovega IO. Predaval je že pred ustanovitvijo društva, to pa ga je vključilo v svojo skupino predavateljev.
Joško Šlander
Joško Šlander je bil rojen leta 1906, čebelariti je začel leta 1921, leta 1978 je bil predlagan za zlato plaketo, ker je čebelaril že 56 let, bil član organizacije od leta 1923 in naročnik glasila že 55 let. Leta 1961 je dobil red Antona Janše I. stopnje. Bil je predsednik Čebelarskega društva v Celju 22 let (1955 – 1976), nato podpredsednik. Društvo je pod njegovim predsedovanjem širilo svoje področje in je obsegalo 36 družin od Logarske doline do Podčetrtka. Leta 1980 je omenjen kot predsednik IO MZČO, nato ni več kandidiral. Od leta 1956 do vsaj 1978 je bil skoraj ves čas v IO ZČDS, bil 4 leta njen podpredsednik, v uredniškem odboru SČ (1963 – 1975), predsednik komisije za odlikovanja 5 let, predsednik komisije za vzrejo in odbiro 6 let in član odseka za naraščaj.
Anton Zdolšek (1877 – 1964)
Anton Zdolšek, rojen 1877 na Ponikvi, je začel čebelariti že kot šolar. Označujejo ga kot pionirja modernega čebelarjenja na Štajerskem. Bil je prvi predsednik leta 1906 ustanovljene celjske čebelarske podružnice in tudi med najzaslužnejšimi organizatorji čebelarske razstave v Celju leta 1912. Iz lastnega žepa je pokril njeno izgubo. Po lastnih besedah je v mladosti v poletnih mesecih spal v čebelnjaku. Označujejo ga kot pravega čebelarja, ki je čebele ljubil nad vse. Čeprav je kot sodnik služboval v različnih krajih, so ga vedno spremljale. Skrbno jih je gojil in negoval, dokler zaradi visoke starosti in bolezni ni onemogel. Umrl je leta 1964, torej je čebelaril skoraj osem desetletij.