Bojan Himmelreich, iz Zbornika ob 130-letnici delovanja ČD Henrik Peternel Celje

Pregled zgodovine organiziranosti čebelarjev na območju današnjega Čebelarskega društva Henrik Peternel ob 130-letnici ustanovitve čebelarskega društva v Celju (1876-2006)

Slovenski čebelarji smo dobili prva društva sredi druge polovice 19. stoletja, ko je čebelarska tehnika v Evropi doživela velik preobrat. Odkrili so satno letvico oziroma satnik (Poljak J. Dzierzon leta 1845), iznašli izdelavo satnic (Nemec J. Mehring leta 1857), točilo (Čeh Fr. Hruška leta 1865) in matično rešetko (Nemec A. Hannemann leta 1877). V zvezi s temi novostmi so se pojavljali v čebelarskem svetu številne nove vrste panjev s premičnim satjem¹.

Druga polovica 19. stoletja je hkrati čas, ko so na Slovenskem nastajala raznovrstna društva (telovadna od 1863, predhodnik Rdečega križa leta 1866, delavska društva od 1867, gasilska od leta 1869). Čebelarji so jim sledili v sedemdesetih letih, v organiziranju so nekatere prehiteli (Slovensko planinsko društvo npr. je bilo ustanovljeno šele leta 1893). Prvenstvo v povezovanju čebelarjev v društvo na današnjem slovenskem prostoru ima leta 1873 ustanovljeno Kranjsko društvo za umno čebelarstvo, ki je delovalo le do leta 1884. Kratek čas je na Kranjskem zapolnjevalo Čebelarsko in sadjerejsko društvo za Kranjsko s sedežem na Jesenicah (1883-1889).

Približno istočasno kot na Kranjskem so se začeli organizirati čebelarji na Štajerskem. Le tri leta za prvim na Kranjskem je nastalo tudi Čebelarsko društvo v Celju (leta 1876), ki je bilo eno od šestih tedaj delujočih na Štajerskem². Seveda je tu mišljena vsa dežela Štajerska, katere večji del je danes v Avstriji in le tri od naštetih društev – poleg Celja še Maribor in Radgona – so bila na Slovenskem Štajerskem. V teh podružnicah so sodelovali Slovenci; prirejali so predavanja in tečaje ter zbrale nekaj sto čebelarjev.

V Celju so ustanovili čebelarsko društvo na mestni deški šoli Kresnika in Weissa. Teritorialni obseg delovanja društva ni poznan, dve leti po nastanku je imelo 120 članov. Društvo je imelo svoj čebelnjak pod miklavškim hribom, kjer so čebelarili v panjih po Dzierdzonovem sistemu. Takšne panje je društvo razdeljevalo šolam, da bi spodbujalo uporabo modernejših metod in širilo vedenje o praktičnih vrednostih novih iznajdb. Dobile so jih šole v Galiciji, Preboldu in na Teharjah, v letu 1878 so jih nameravali razdeliti še 5. Prirejali so predavanja, 27. februarja 1878 pa so priredili velik društveni shod v gostilni Beli vol v Celju (stavba, v kateri je danes poslovalnica Mladinske knjige v Stanetovi ulici). Ob tej priliki so razstavili različne izdelke iz medu in voska: “med v pogačah in v hlapnih steklenicah, različno medeno pekarijo, medene torte in potice; prelepe voščene zvitke in sveče, kakor tudi krasno voščeno cvetlico, natakalo se je tudi medeno vino.” M. Kresnik, društveni učitelj, je obiskovalcem razlagal, kako je moč vse našteto in še marsikaj drugega pridobiti iz satov in medu³. Da se je splačalo čebelariti, nam pokaže primerjava cen iz tega časa. Majhen panj je stal 3 goldinarje, kilogram medu pa 80 krajcarjev. Torej se je za štiri kilograme medu moglo kupiti majhen panj!

Junija 1878 je celjsko društvo organiziralo izobraževalni izlet v Šmartno v Rožni dolini, kjer se je zbralo 150 poslušalcev, večinoma kmetov. Matevž Kresnik jim je predaval o čebelarstvu in jim praktično prikazal čebelarjenje z Dzierdzonovimi panji. Leto poprej, aprila 1877, so celjski čebelarji organizirali izlet v Lipnico, kjer so se srečali s tamkajšnjimi kolegi. Imeli so dvoje predavanj, na ogled pa so bili predmeti, ki so jih uporabljali napredni čebelarji⁴.

Poudariti je potrebno, da zlasti na Spodnjem Štajerskem, kjer so pomešani živeli Slovenci in Nemci, pomen povezovanja čebelarjev ni bil le gospodarski, temveč tudi narodno povezovalen. Z osamosvojitvijo so se slovenski čebelarji rešili nemškega vpliva Štajerske kmetijske družbe v Gradcu, ki je v svojih podružnicah povezovala vse čebelarje na Štajerskem, ne glede na narodnost⁵. Delovanje teh podružnic je postopoma prenehalo. V seznamu društev v Celju in okolici iz leta 1893 ni našteto nobeno združenje čebelarjev⁶.

Deželno povezovanje in s tem zaprtost pred večjim pretokom znanja med društvi je presekalo Slovensko čebelarsko društvo za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko, ustanovljeno 1897 v Ljubljani. V svojem okrilju je uspelo združiti čebelarje iz vseh slovenskih dežel. A prvotno enotno organiziranost so menjali s spremembo pravil leta 1904, ko so predvideli podružnice in zveze podružnic za posamezne dežele ter se preoblikovali v osrednje društvo slovenskih čebelarjev.

Vrnimo se celjskim čebelarjem. Znova združeni so ti sprva delovali na podlagi zgoraj omenjene spremembe v na novo ustanovljenem Slovenskem čebelarskem društvu za Spodnje Štajersko, ki je pristopilo k osrednjemu društvu v Ljubljani. Prvi občni zbor je imelo 5. aprila, drugega pa 29. decembra 1904. Na slednjem so ugotovili, da se je v prvem letu delovanja oblikovalo 12 podružnic. Med njimi ni bilo celjske, edina v okolici Celja je bila šentjurska. V odboru je bil tudi Celjan, c. kr. sodni pripravnik Anton Zdolšek, kasneje sodnik v Laškem in zaslužen za razvoj čebelarstva v tem kraju⁷. Na podlagi omenjenega zapisa v SČ bi sodili, da začetke tega društva, skozi dejavnost Celjanov v njem pa tudi celjskega, moramo postaviti v leto 1904. Vendar zapisi v SČ iz leta 1912 postavljajo začetek delovanja društva v leto 1902. Oktobra tega leta je bil v Šmarju pri Jelšah prvi slovenski čebelarski tečaj, ki je pokazal veliko zanimanje čebelarjev. Zato so v Sv. Andražu v Slovenskih goricah junija 1903 priredili dvodnevni tečaj, na katerem se je prvi dan zbralo preko 150 čebelarjev, drugi dan pa blizu 200. Ob njegovem zaključku so sestavili odbor in napisali prvi zapisnik, omenjena množica udeležencev pa naj bi se podala nabirat člane in organizirati podružnice. Pravila društva so potrdili istega leta⁸. Člani društva so prejemali Slovenskega čebelarja kot skupno glasilo. Konec leta 1904 je štajersko društvo imelo 340, leta 1910 pa v 22 podružnicah že 650 članov. Presenetljivo je, da je njihovo število raslo tudi med prvo svetovno vojno. Mnogi so se včlanili, ker je društvo članom preskrbovalo sladkor za prehrano čebel⁹.

Poleti leta 1906 so v Celju junija in julija organizirali predavanji za čebelarje. Na drugem se je 22. julija zbralo 49 čebelarjev, ki so poslušali predavanja o anatomiji čebele, o rojevanju in koristnosti čebel ter o pravnih vprašanjih, ki se lahko pojavijo pri čebelarjenju. O uspešnosti predavanja priča podatek, da se je po njem v društvo včlanilo 22 udeležencev. Še večji uspeh je istega dne prinesel sestanek glede čebelarske podružnice v Celju, ki so si jo že dolgo želeli. Z izvolitvijo prvega odbora (predsednik Anton Zdolšek; namestnik predsednika Miloš Levstik, učitelj v Celju; tajnik Jožef Kosi, poštni uradnik v Celju; blagajnik France Samec, posestnik na Ložnici; član Jožef Wollonscheg, višji živinozdravnik v Celju; član Andrej Pikl, kmečki sin na Ložnici) je zaživela in že kmalu po nastanku štela 47 članov. Glede na tako visoko število članov so upali, da bo celjska podružnica kmalu postala če že ne najmočnejša, pa vsaj ena med njimi¹⁰.

Ob nastanku se podružnica ni imenovala celjska, temveč je bilo njeno polno ime Čebelarska podružnica za Savinjsko dolino v Celju. V letu 1906 so organizirali tri predavanja, ki so bila dobro obiskana (vsakokrat po okoli 50 slušateljev), kar so šteli kot dober dokaz njene potrebnosti. Ta argument so tudi izpostavili, ko so občino Celje-okolica novembra 1906 prosili za denarno pomoč. Sredstva so nameravali uporabiti za nakup panjev s premakljivim satjem, ki bi jih brezplačno razdelili med gmotno šibkejše člane in za nakup čebelarskega orodja, namenjenega za izposojo čebelarjem¹¹.

O razvoju in delovanju Čebelarske podružnice za Celje in okolico (kot se je kasneje imenovala) v naslednjih letih imamo le poročila iz SČ. V letu 1911 so mesečna navodila prihajala izpod peresa Josipa Kosija, njenega tajnika. Septembra leta 1911 so imeli pri čebelnjaku Franca Samca pri Ložnici shod s predavanjem o zazimljanju čebel¹², istega meseca pa še na Teharjah. Tega leta je celjska podružnica štela 68 članov¹³.

Ob prihajajoči desetletnici začetkov Slovenskega čebelarskega društva za Spodnje Štajersko so v njegovem odboru že sredi leta 1911 začeli s pripravami na njeno proslavitev s čebelarsko razstavo v Celju. Na občnem zboru društva maja istega leta v celjskem Narodnem domu so oblikovali pripravljalni odbor za razstavo, v katerem so bili skoraj sami Celjani. V literaturi je navedba, da so v Celju bile čebelarske razstave že prej: v letih 1863, 1878 in 1888.

Razstava je bila od 15. do 19. septembra 1912 na posestvu Avgusta Sušnika na Lanovžu. Razstavljali so v več skupinah. Prva (I.a – žive čebele) je bila v sadovnjaku. V tem delu je sodelovalo 22

Vabilo na čebelarsko razstavo 1912

razstavljalcev s 55 družinami v različnih panjih, dvojakih, paviljonih itd. Najbolj zastopani so bili panji dunajske mere in sicer v tri- in dvonadstropnih kot tudi v ležečih panjih, poleg drugih pa je bil dobro zastopan tudi Žnideršičev panj z mrzlo in toplo stavbo. Med panji so bili tudi posebni kot npr. štori in koši, kot posebnost so omenjali panj v obliki cerkve Celjana Josipa Kosija, v obliki lokomotive in sv. Ambroža.

Ostale skupine so se predstavile v 200 m² veliki sušilnici. Vsebino kategorij I.b (prazni panji), II. (čebelji pridelki), III. (orodje), IV. (umetni izdelki iz medu in voska) in V. (učila) povzemimo kar po poročevalcu z razstave: “Vhodu nasprotna stena je bila velikanska stalaža, obložena s stotinami kozarcev, napolnjenih z medom najrazličnejših barv, od raznovrstnih cvetic in iz vseh krajev Spodnje Štajerske; /…/ Dve sprednji tretjini dvorane sta bili zastavljeni z mizami, in sicer ob stenah z vkupnimi, na sredi z zasebnimi, ostala (vhodu najbližja) tretjina dvorane založena je bila z orodjem in praznimi panji. Na steni so visele podobe o razvoju in anatomiji čebelnih bitij, o gnilobi, podobe čebelnjakov, čebelam škodljive živali, deloma v podobah, deloma v naravi, sploh kar spada v skupino učila”. Nekateri razstavljujoči so imeli lastne oddelke. Peter Majdič (znani celjski podjetnik) in Paar sta predstavila najrazličnejše čebelarske potrebščine in prazne panje, Miloš Levstik, Josip Kosi, Zdolšek in Černej (prva sta bila celjska čebelarja) pa so na svojih na sredi dvorane stoječih mizah privabljali obiskovalce z medom in voskom v najrazličnejših oblikah. Na zastavi je bilo skupaj 1500 kg medu v kozarcih, ki jih je prodajal celjski trgovec Strupi.

V skupini praznih panjev je bilo predstavljenih še več njihovih različic. Omenimo le dvoetažni podolžni panj nekega učitelja, ki je imel v plodišču mrzlo stavbo, v medišču pa toplo. Med orodji in potrebščinami je bilo moč videti točila od najprimitivnejših do najbolj sodobnih, razne stiskalnice za vosek, sončne topilnike, prestrezala za roje, čistilne kotle za med, itd.

Ob razstavi je odbor izdal knjižico na 45 straneh z naslovom Imenik k jubilejni razstavi Slovenskega čebelarskega društva za Spodnjo Štajersko na Lanovžu pri Celju od 15. do 19. 9. 1912. Vsebovala je spored razstave, pozdrav odbora, pregled podeljenih nagrad in priznanj. Poleg pregleda vsega razstavljenega je prinesla tudi nekaj člankov: Pomen razstave, Čebelarsko orodje (Anton Zdolšek), Delavka (Tomaž Korbus), Čebele in panji, Umetni roj (Miloš Levstik), Vrednost medu v domači porabi (Ivan Jurančič), Čebelni pridelki, Umetni izdelki in Učni pripomočki.

Ves čas razstave so obiskovalcem stregli z različnimi pijačami in pecivi z medom. Poskrbljeno je bilo tudi za duševno hrano. Na dan otvoritve so v Narodnem domu pripravili veliko veselico Slovenskega čebelarskega društva za Spodnjo Štajersko, v sklopu katere so prikazali veseloigro v štirih dejanjih Čebelarjev god.

Razstava je bila zelo uspešna tako po prikazanem, čeprav je bila tisto leto letina zelo slaba, kot po številu obiskovalcev, ki jih je privabila preko 1500. Po obračunu prihodkov in stroškov je imela razstava izgubo, a blagajnik Anton Zdolšek je podaril celo mesečno plačo, da jo je pokril. Med 114 razstavljalci so jih odlikovali 82. Med njimi jih je bilo tudi precej iz Celja ali bližnje okolice (vrtnar Miloš Levstik, poštna uradnika Jožef Kosi in Josip Mirnik, profesor Anton Jošt, posestnik Franc Samec, uradnik Martin Perc, vrtnar Avgust Waingerl in posestnik Ivan Kodela).¹⁴

Poleg omenjenega podjetnika Petra Majdiča, ki je poleg ostalih čebelarskih potrebščin prodajal tudi pločevinaste posode (4,5 kg), “zlasti primerne za poštne pošiljke”, se je v ponudbo teh potrebščin vključil tudi celjski trgovec Strupi (trgovino je imel nasproti Marijine cerkve), pri katerem so čebelarji mogli kupiti steklene kozarce za med.¹⁵

Po prvi svetovni vojni je za vso Slovenijo ostalo društvo v Ljubljani, ki se je leta 1920 preimenovalo v Čebelarsko društvo za Slovenijo, leta 1934 pa v Slovensko čebelarsko društvo. Železničarji niso bili člani Čebelarskega društva za Slovenijo. Imeli so svojo železničarsko čebelarsko organizacijo in svojo prodajalno čebelarskih potrebščin v Ljubljani na Masarykovi cesti. Verjetno pa to ni veljalo za vse. Iz seznama članov celjske podružnice Slovenskega čebelarskega društva iz leta 1940 je razvidno, da sta dva med njimi imela svoje bivališče na železniški postaji v Celju. Z veliko verjetnostjo ju torej smemo šteti za železničarja, a sta bila člana celjske podružnice.¹⁶

Leta 1927 je odbor Čebelarskega društva za Slovenijo sklenil ustanoviti čebelarski muzej. V nekem od člankov je tudi zapis, da so shranili tram iz Janševega čebelnjaka “za čebelarski muzej v Celju.” Vendar ne v literaturi, ne v arhivskih virih ni ohranjen noben zapis, ki bi kakor koli podprl tezo, da so v Celju uresničili to idejo.

V obdobju med obema svetovnima vojnama (1918-1941) so celjski čebelarji bili čani celjske podružnice, ki je bila do leta 1926 vključena neposredno v Čebelarsko društvo za Slovenijo. Tega leta je bila ustanovljena Zveza čebelarskih podružnic za mariborsko oblast¹⁷, katere član je postala tudi celjska podružnica. Ob ukinitvi oblasti so zvezi spremenili ime v Zveza čebelarskih podružnic za mariborsko okrožje. Sedež zveze je bil sprva v Mariboru, v letih od 1933 do 1938 v Celju, nato pa zopet v Mariboru. Vrsto let je bil njen predsednik Henrik Peternel.

1926

Člani celjske podružnice 1931

Zaradi pomanjkanja virov (arhiv društva gradiva iz časa pred drugo svetovno vojno sploh ne hrani) je delo celjske podružnice v tem obdobju skorajda nemogoče predstaviti. Aktivnostim podružnice moremo slediti le na podlagi poročil v SČ. Podružnica za Celje in okolico je imela prvi občni zbor po reorganizaciji 19. decembra 1920. Leta 1922 so njen odbor sestavljali Josip Kosi kot predsednik in tajnik, Miloš Levstik kot podpredsednik, Anton Mirnik kot blagajnik ter Matko Žgajnar, Martin Perc in Slavko Rajh kot odborniki. Leta 1924 je njeno delo zaradi skrajno slabe letine skoraj zamrlo in se je omejilo na pobiranje naročnine.

Kljub temu so načrtovali v juniju predavanje o preprečevanju rojenja in obnovitvi matic v vrtu Josipa Kosija. Ravno tam so imeli predavanje že leto poprej. Leta 1931 so v Celju v Aškerčevi ulici v skladišču podružnice Kmetijske družbe odprli podružnico društvene čebelarne iz Ljubljane.

Leta 1933 je prišlo do zamenjav na mestu predsednika in podpredsednika odbora podružnice. Josip Kosi, ki je bil predsednik vsaj od leta 1922, je delo odložil že sredi leta 1932, na občnem zboru pa so izvolili nov odbor. Predsednik je postal Jože Gabršek, podpredsednik in tajnik Josip Močan, Anton Mirnik blagajnik, Ivan Kodela, Ivan Rebrov in Ivan Bonač pa odborniki. Podružnica je v preteklem letu organizirala tri predavanja (predavala sta Kosi in Peternel), imela je strokovno knjižnico in potrebno čebelarsko orodje.

Josip Kosi, ki je odstopil s predsedniške funkcije, je dve desetletji pisal prispevke za SČ. Poleg njega so se občasno v letih med vojnama s članki pojavljali tudi drugi celjski čebelarji (Miloš Levstik, Ludnik Černej, Jože Gabršek, Martin Perc). Sicer pa so v jubilejnem letu 1934 Celje označili kot zibelko slovenske čebelarske literature. Seveda po zaslugi prve objave Janševe knjige v slovenščini, vendar so tudi kasneje v mestu izhajala dela s čebelarsko tematiko in sicer izpod peresa Martina Perca. Leta 1925 je izdal biografijo Antona Janše (v nemščini), dve leti kasneje pa prvi zvezek Čebelarske knjižnice.

Kot že prej, so se tudi leta 1938 celjski čebelarji obrnili na upravo za denarno pomoč. Razlog za tokratno prošnjo je bila že od leta 1935 naprej na občnih zborih izražena želja članstva, da bi za območje celjske podružnice ustanovili opazovalno postajo. Te ni bilo ne v bližnji, ne v širši okolici Celja. Podružnica je zanjo kupila tehtnico in je prosila mestno občino v Celju za pokritje računa. Leta 1940 so med člane razdelili nekaj grmov bisernika. Podružnica je tudi nameravala izvesti skupno kuhanje voščin manjših čebelarjev pri Gabršku na Lavi. V zvezi z nameravano ustanovitvijo plemenilne postaje za ožjo celjsko okolico v Štorah so aprila leta 1940 imeli predavanje o vzreji matic.

V začetku nemške okupacije (1941-1945) so s posebno odredbo šefa civilne uprave za Spodnjo Štajersko aprila 1941 imenovali ukinitvenega komisarja za društva, organizacije in združenja.

Seznam članov 1940

Vsi našteti so morali takoj prenehati s svojo dejavnostjo, njihovo premoženje je bilo zaplenjeno v korist nemškega rajha. Proces formalnega ukinjanja je tekel počasi in zato je glede celjske podružnice Slovenskega čebelarskega društva, kljub temu, da je njen predstavnik ukinitvenemu komisarju dostavil zahtevane podatke že 10. maja 1941, bila izdana odločba o ukinitvi šele zadnji dan leta 1941. Poleg te ukinitve podružnice je čebelarjenje močno prizadelo tudi izganjanje Slovencev. Mnogo čebelarjev je bilo iz vrst učiteljstva, duhovnikov in ostalih, ki so bili prvi na nemških seznamih za izgon. Seveda pa dejavnost čebelarjev, ki so ostali doma, z okupacijo ni prenehala. Nemški okupator, ki si je zelo prizadeval za samozadostnost na področju preskrbe z živili, je njihovo dejavnost celo podpiral. Razdeljeval jim je sladkor, seveda pa je v povračilo zahteval oddajo določene količine medu.

V ilustracijo, kako so mogle čebele razveseliti slovenskega človeka, daleč od domovine v krutih časih vojne, navajamo odlomek iz pisma, ki ga je vojak nemške vojske s fronte pisal bratu 2. januarja 1943: “Danes se ti morem v prvi vrsti zahvaliti za tisto steklenico medu, katero sem lepo zelo dobil v roko z velikim veseljem. Gotovo si bodeš mislil da sem stekleničico moral razbiti ker je bil med popolnoma trdi. Pa jaz sem to popolnoma drugače napravil jaz sem jo enostavno v vroč čaj postavil in med se je raztalil in tako si ga lepo po malem mažem na kruh ki je pa mnogo bolj okusen kakor umetni med ali pa marmelada. Zahvaliti se pa tudi morem pridnim čebelicam katere so ga skupaj nanosile in jim želim da bi še Tebi mnogo mnogo zabave napravile in mnogo centov medu nanosile. Sedaj ko bodeš god imel si ga pa le privošči /…/.”¹⁸

Po koncu druge svetovne vojne so ukinili Čebelarsko društvo za Slovenijo in Čebelarsko zadrugo uslužbencev Državnih železnic in ustanovili enotno Čebelarsko zadrugo za Slovenijo. Člani zadruge so vplačali ob pristopu deleže v višini 100 dinarjev. Že prvo leto je imela 2800 članov, do leta 1947 jih je bilo 7611. Leta 1951 so organizirali čebelarska društva po okrajih. V Ljubljani je bila ustanovljena Zveza čebelarskih društev za Slovenijo.

V tem obdobju so celjski čebelarji delovali v čebelarski družini, ki je bila vključena v eno od 26, kasneje 28 podružnic (s 160 družinami) Čebelarske zadruge za Slovenijo. Teritorialna področja podružnic so se ujemala z obsegom tedanjih okrajev. Celjska podružnica je leta 1947 imela 12 družin, leto pred tem pa po dveh virih 261 ali 286 članov.

Čebelarjem je krmljenje v letih po drugi svetovni vojni zelo grenilo pomanjkanje sladkorja, ki je bilo posledica zgrešenega planskega gospodarjenja. Leta 1946 je bilo v Sloveniji preko 77 tisoč panjev, zanje pa je oblast leta 1948 nakazala 61.351(!) kilogramov sladkorja. Tudi sicer je oblast s svojimi posegi v delo čebelarjev vlekla slabe poteze. Leta 1951 je Ministrstvo za trgovino in preskrbo naročilo, da je treba za izvoz nabrati 40 ton medu. Čebelarska zveza je, da bi zadostila temu naročilu, začela kupovati med in ga zbrala preko 23 ton. Začeli so se tudi pogajati s kupci. Dogovori so bili skoraj že sklenjeni, ko je zvezna vlada sprejela odlok o prepovedi izvoza živilskega blaga. Nakupljeni med so, ob padanju cen živil na domačem trgu, prodali z izgubo okoli 400.000 dinarjev.

Leta 1951 se je družina z drugimi na področju celjskega okraja povezala v Čebelarsko društvo Celje. Februarja tega leta je društvo dobilo pravila. Njegov okoliš je obsegal področje Mestnega ljudskega odbora Celje in Okrajnega ljudskega odbora Celje-okolico. Njegove naloge je naštel drugi člen; pri vsestranskem pospeševanju čebelarstva je moralo na svojem področju organizirati čebelarske družine, organizirati prevažanje čebel na pašo in skrbeti za njeno izboljšanje, po navodilih Zveze čebelarskih društev za Slovenijo ustanavljati opazovalne, plemenilne, selekcijske in preizkusne postaje ter rejska središča, postavljati društvene čebelnjake, skrbeti za zatiranje čebeljih bolezni, prirejati predavanja, razstave, vzdrževati strokovno knjižnico, skrbeti za vzgojo in izobraževanje svojih članov ter za popularizacijo čebelarstva, dajati predloge za vsestransko pospeševanje čebelarstva okrajnemu kmetijskemu poverjeništvu.

Čebelarsko društvo Celje je imelo oktobra 1972 preko 800 članov v podrejenih enotah – družinah; za preskrbo svojih članov s satnicami, čebelarskim orodjem, sladkorjem in ostalim je imelo svojo poslovalnico. Marca 1975 je povezovalo 26 družin (Celje, Dobrna, Dramlje, Gornji grad, Kokarje, Kozje, Laško, Ljubno, Loče pri Poljčanah, Luče ob Savinji, Mozirje, Nova Štifta, Planina pri Sevnici, Podčetrtek, Ponikva pri Grobelnem, Rečica ob Savinji, Rogaška Slatina, Rogatec, Gorica pri Slivnici, Slovenske Konjice, Solčava, Šmarje pri Jelšah, Šentjur, Vitanje, Vojnik in Zreče). Te čebelarske družine so konec leta 1975 in v začetku naslednjega na svojih občnih zborih sprejele sklep o predlogu ustanovitve Medobčinske zveze čebelarskih organizacij Celje (MZČO). Predlagali so, naj iniciativo pri njenem ustanavljanju prevzame dotedanje Čebelarsko društvo Celje. MZČO je 1. avgusta 1976 na Republiški sekretariat za notranje zadeve (RSNZ) v Ljubljani naslovila prošnjo za registracijo društva, do tedaj Čebelarskega društva Celje, ki se je preimenovalo v MZČO Celje (kot prostovoljno združenje čebelarskih organizacij v občinah Celje, Mozirje, Slovenske Konjice, Šmarje, Šentjur, Laško in Žalec). Čebelarsko društvo Celje je namreč do tedaj delovalo na območju omenjenih petih občin in je bilo registrirano pri RSNZ. V tistem času je imelo 25 sekcij, t.j. čebelarskih družin, ki so jih tedaj v smislu novega zakona nameravali ustanoviti kot samostojna društva, ki bi se povezala v MZČO. Ker pa so imela tajništva pri različnih občinah različne zahteve, je teklo preoblikovanje čebelarskih družin počasi.

MZČO je pri komisiji za izobraževanje in propagando leta 1976 oblikovala skupino (sami so se imenovali tim, zato tudi jaz uporabljam ta naziv) predavateljev. Na prvi sestanek so glede na to, da so bili strokovnjaki, vabili Ivana Fegeša, Joška Šlandra, Ivana Goljo, Franca Kolenca, Ludvika Kreseta, Jožeta Razgorja, Karla Majcna, Franca Zajca (vsi iz Celja) in Rudija Ferleža (iz Šentjurja). Kasneje je tim imel 14 članov in se je od novembra 1976 imenoval tim čebelarskih predavateljev Henrika Peternela. Komisija je bila v stikih s člani tima in jih je razporejala na predavanja po ČD na svojem področju. V skladu z letnim načrtom je komisija ponudila vsaki ČD po dve predavanji letno, vendar vse ponujenega niso zahtevale. Leta 1979 so člani tima izvedli 29 predavanj v 18 ČD.

MZČO se je leta 1997 preimenovala v Čebelarsko zvezo celjske regije (ČZCR).

Čebelarsko društvo Celje se je torej leta 1976 preimenovalo v MZČO Celje, znotraj katere so delovale posamezne družine ali zveze družin. Čebelarji družin v posameznih občinah so po direktivi ČZS in v smislu sklepa delegatske konference z dne 3. aprila 1977 na sedežih občin ustanovili občinske čebelarske zveze. Zveza čebelarskih družin občine Celje je nastala na občnem zboru delegatov treh čebelarskih družin Celja, Vojnika in Dobrne dne 22. januarja 1978 (tu je treba dodati, da so zaradi ukinitve okraja že leta 1965 razmišljalli o ustanovitvi samostojnega občinskega društva – z družinami Celje, Dobrna in Vojnik – a je tedaj prevladalo mnenje, naj ne hitijo). Pred tem so te družine delovale vsaka zase na svojem področju in bile povezane v MZČO. Zveza se je kot član lahko vključila v višjo čebelarsko organizacijo. Delovala je na delegatski osnovi, torej so njene organe sestavljali delegati družin po številu, ustrezajočem številu članstva posamezne družine. Organi Zveze čebelarskih družin Celje so bili občni zbor, izvršni odbor, nadzorni odbor, disciplinska komisija in strokovna komisija. Mandatna doba članov izvršnega odbora je bila dve leti. Prvi predsednik Zveze je bil Franc Kumer, tajnik Franc Kolenc. Osnovni akt za delovanje omenjenih organov so bila Pravila Zveze, ki jih je potrdil oddelek za notranje zadeve Občine Celje, odločbo o registraciji pa so dobili šele 3. julija istega leta.

Zveza je vzpostavila stik s Kmetijsko skupnostjo in s Skladom za pospeševanje kmetijstva, ki sta jo vnesla v svoje programe; prva je leta 1978 za kritje stroškov predloženih programov Zveze prispevala 10.000, drugi pa 3.000 dinarjev.

Zveza je veliko truda vložila v organizacijo čebelarskih krožkov na osnovnih šolah. Spočetka ni bilo vidnega uspeha, za kar so pri Zvezi krivili premajhno zanimanje vodstev šol, deloma tudi pomanjkanje denarja za najnujnejše pripomočke. V letu 1978 so delovali le trije krožki, nato so se razmere izboljšale in je v drugi polovici šolskega leta 1978/79 delovalo devet krožkov. Decembra 1979 je delovalo na področju zveze 24 krožkov, v Celju so bili na OŠ Hudinja (od leta 1960, mentor Franc Kolenc), OŠ Lava (od 1978, Franc Zajc), OŠ Polule (od 1975, Franc Šlander), I. OŠ (od 1978, Ivan Golja), II. OŠ (od 1978). Leta 1965 je bila čebelarska razstava (v dneh od 14. do 21. septembra) v sklopu dela Hortikulturnega društva na OŠ Hudinja. Tega leta so celjski čebelarji pripravili tudi razstavo pri družinskem čebelnjaku, ki je pritegnila precej pozornosti javnosti. 14. in 15. maja 1977 pa je bilo v Celju prvo srečanje in tekmovanje mladih čebelarjev Slovenije in čebelarska razstava na OŠ Hudinja.

Del čebelarske razstave 1965

Osnovna enota, v kateri so delovali celjski čebelarji, je bila seveda celjska družina. V Zagradu so leta 1958 zgradili nov čebelnjak, v katerem so šolski mladini prirejali brezplačna predavanja in oglede v okviru šolskega pouka o čebelah.

Tam so gojili 20 družin, imeli so stekleni opazovalni panj in primeren inventar za pouk. Težava je bila, ker leta 1965 še niso imeli vode in sanitarij. Tesno so sodelovali z učiteljiščem, kjer je član družine vodil čebelarski krožek in z nekaterimi dijaki poglabljal znanje o čebelarstvu, na gimnaziji so v prvi polovici imeli 14 predavanj za biološke krožke.

Člani Čebelarske družine Celje pred novozgrajenim družinskim čebelnjakom leta 1958

V sodelovanju z referatom za kmetijstvo pri Občini Celje je družina leta 1965 izdelala sedemletni program. Ta je predvideval, glede na pomen čebelarstva pri opraševanju v sadjarstvu, povečevanje števila čebeljih družin, organiziranje in vodenje krožkov po OŠ in strokovno izpopolnjevanje članov družine. V njem je poleg drugega bil tudi dogovor s kmetijskimi organizacijami, da bo za opraševanje sadnih plantaž že leta 1965 pripravljenih 200 družin. Te bi postavili na željeno mesto in kmetijska organizacija bi dala čebelarju primerno odškodnino (2000 din na družino).

Gornji pregled višje organiziranosti njihove družine ni bil le samemu sebi v namen, temveč smo ga podali zaradi prikaza, kako so jedro delujočih v vodstvih omenjenih združenj predstavljali člani celjske družine.

Kot ilustracijo te personalne povezave društva in družine navajamo primerjavo članov v IO in NO Čebelarskega društva Celje in Čebelarske družine Celje leta 1974:

Vidimo, da je od 12 članov IO in NO društva bilo kar pet tudi članov istih organov v družini. Poleg tega pa je bila tudi večina ostalih članov IO in NO društva iz vrst celjskih čebelarjev. Formalno gledano more današnje Čebelarsko društvo Henrika Peternela v Celju kot svojo predhodnico šteti le to družino in ne Čebelarsko društvo, vendar so člani družine mnogo prispevali k uspešnemu delu društva, kasneje MZČO in danes ČZCR.

Družina je 24. aprila 1981 (do tedaj so kot začetek svojega delovanja obravnavali leto 1906) v Zagradu, pri hiši čebelarske družine, razvila prapor. Tega leta so sodelovali na hortikulturni razstavi in sklenili, da bodo v bodoče razstave prirejali sami. Ime družina so spremenili v Čebelarska družina Henrik Peternel Celje. Tega leta so urejali čebelarski park, posadili so okoli 150 dreves in grmovnic.

V okviru družine so ves čas delovale različne komisije. Leta 1981 so npr. imeli več komisij: za zatiranje čebeljih bolezni, za gospodarjenje z družinskimi čebelami, za čebelarski park, za razvitje prapora in za razstavo.

V kakšnih panjih so čebelarili celjski čebelarji? Že iz leta 1938 obstaja poročilo, da v vseh naprednih čebelarstvih na Štajerskem prevladuje AŽ panj. Konec tridesetih so preizkušali t.i. osvetljene panje. Njegova glavna razlika glede na klasični AŽ je bila na sprednji strani. Namesto lesene je imel pred plodiščem dvojno stekleno steno. Spodaj je imel namesto žrela posebno zagozdo za čiščenje dna, žrelo plodišča je bilo v višini rešetke. Slovensko društvo je kupilo več takšnih panjev in tri dalo v preizkušanje tudi Henriku Peternelu. Ta jih kasneje ni želel in jih je odstopil tajniku štajerske zveze J. Gaberšku, ki je poročal, da ni mogel ugotoviti nikakršne prednosti pred navadnimi panji.

Podatek za vse slovenske čebelarje iz leta 1946 pove, da so od skupaj 77.361 panjev imeli 50.931 AŽ, 11.549 kranjičev in 14.871 drugih panjev. Sklepati smemo, da je podobno razmerje bilo tudi pri celjskih čebelarjih.

Pojavljale pa so se tudi nove zamisli. Konec petdesetih in v začetku šestdesetih je npr. bilo veliko zagovornikov ameriškega panja in sploh ameriškega načina čebelarjenja. Družina je leta 1963 pri družinskem čebelnjaku preizkušala panj z nakladami. Sicer pa tudi kranjiči še dolgo niso izginili; leta 1956 so jih imeli člani celjske družine še 49, leta 1967 pa še 28. Leta 1972 je 20 članov imelo naklade. Leta 1979 je umrl Franc Tratnik, ki je še edini čebelaril v Dadant-Baltijevem panju.

Čeravno čebelarjenje ni samo tržno naravnano, je cena medu le nekakšen odraz odnosa do čebelarjevega dela. Že zgoraj smo omenili, da je leta 1878 čebelar, ki je v Gradcu prodal štiri kilograme medu, za izkupiček mogel kupiti manjši panj. Pol stoletja kasneje, leta 1925, je čebelar dobil panj za vrednost 15 kilogramov medu. Leta 1928 je bilo razmerje še malce ugodnejše, 1:13. Leta 1959 je moral prodati 40-50 kg medu za en panj. Danes, po skoraj petdesetih letih, mora prodati 25 kg za panj.

¹Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog. I. zvezek. Agrarno gospodarstvo (dalje Gospodarska in družbena). Ljubljana 1970, str 403-404
²Slovenski gospodar, 14. marec 1878.
³Slovenski gospodar, 14. marec 1878.
⁴Ivanka Zajc Cizelj, Izobraževanje odraslih v okviru celjskih društev do leta 1918, Kronika, 1997, štev 1-2, str.68.
⁵100 letnica ustanovitve prve podružnice Slovenskega čebelarskega društva za Spodnjo Štajersko. Ptuj 2004, str. 10.
⁶Ivanka Zajc Cizelj, Izobraževanje odraslih v okviru celjskih društev do leta 1918, Kronika, 1997, štev 1-2, str.57-58.
⁷SČ 1905, štev. 2, str. 33. Po lastnih besedah je poleti spal v čebelnjaku. SČ 1906, štev. 8, str. 125.
⁸SČ 1912, štev. 8, str. 136; SČ 1922, štev. 1.4, str. 14. Najverjetneje se zato v literaturi kot ustanovitveno navaja tudi leto 1903. Glej Gospodarska in družbena, str. 534.
⁹Gospodarska in družbena, str. 534; SČ 1905, štev. 2, str. 33.
¹⁰Poročilo Antona Zdolška v SČ, 1906, štev. 8, str. 126.
¹¹Zgodovinski arhiv Celje (dalje ZAC), fond Občina Celje-okolica 18??-1935, AŠ 33, sign. 10, dopis podružnice Občini Celje-okolica, november 1906.
¹²SČ 1911, štev. 8, str. 122.
¹³SČ 1911, štev. 9, str. 134.
¹⁴Poročila o razstavi so v SČ 1912, štev. 9, str. 171; SČ 1913, štev. 1 in 2, str 11-14 in 34-37; SČ, 1922, štev. 1-4, str. 14.
¹⁵SČ 1913, štev. 2, str. 33
¹⁶ZAC, fond Mestna občina Celje 1919-1941(dalje MOC), AŠ 85, sign. F 7185/40, Imenik članov podružnice Slovenskega čebelarskega društva v Celju za leto 1940.
¹⁷Jugoslovanski del Slovenije je bil v letih 1921 do 1929 upravno razdeljen na ljubljansko in mariborsko oblast.
¹⁸Pismo v lasti avtorja članka.