Henrik Peternel

Bojan Himmelreich, iz Zbornika ob 130-letnici delovanja ČD Henrik Peternel Celje

Henrik Peternel (1875 – 1951)

Henrik Peternel

Celjski čebelarji so svoje društvo poimenovali po človeku, ki ga je v okolico njihovega mesta privedla vojna vihra, po duhovniku, ki je sledil svojemu osnovnemu poslanstvu, v zadnjih letih službovanja in zlasti po upokojitvi pa je zaslovel kot velik čebelarski strokovnjak.

Henrik Peternel se je rodil v Gorici 24. maja 1975 kot sin logarja Slovenca in matere Čehinje. Po dveh letih študija medicine je prešel na teologijo in bil posvečen v duhovnika leta 1898. Opisi njegovega delovanja v duhovniški službi pred in med prvo svetovno vojno ga kažejo kot odkritega, plemenitega, neustrašnega in narodno zavednega človeka. Kot duhovnik je najprej služboval v Gorici, vendar si je zaradi narodne zavednosti nakopal nenaklonjenost cerkvene in posvetne oblasti, zaradi česar je bil premeščen v goriško hribovje. Sam je zapisal, da ga je leta 1900 slučaj prinesel iz Gorice v okraj Cerkno; čebelaril pa je že pred tem. Zaradi omenjenih značajskih potez si je torej nakopal sovraštvo pri italijanskih oblasteh že pred vojno, med njo pa bi ga zavzemanje za človekovo ravnanje z nasprotnikovimi ranjenci skorajda stalo življenja. Najhujšega naj bi ga rešilo posredovanje avstrijske nadvojvodinje, s katero se je spoznal na čebelarski razstavi v Celovcu. Že med vojno, ob koncu leta 1917, so ga italijanske oblasti pregnale, zatočišče je našel v novonastali jugoslovanski državi.

Sprva je živel v Celju, krajši čas v Mariboru, 1. septembra 1920 pa je postal župnik v Črešnjicah pri Frankolovem. Po upokojitvi ob koncu dvajsetih let prejšnjega stoletja je živel v Bukovžlaku pri Celju, se leta 1928 za krajši čas zaradi čebel preselil v Lemberg, nato pa se zopet z Bukovžlaka in kasneje iz Spodnje Hudinje javljal v SČ. Leta 1931 je prestal hudo operacijo v zagrebški kliniki, sicer pa je bil ves čas krhkega zdravja zaradi pomanjkanja in naporov tako v prvi kot drugi svetovni vojni. Februarja leta 1938 se je preselil v Maribor, a se je še vračal k svojim čebelam v Celje. Kot narodno zavednega prebežnika s Primorske so ga Nemci ob razpadu Jugoslavije in zasedbi Štajerske aprila leta 1941 zagotovo imeli na seznamih nezaželjenih, kar dokazuje njegov izgon na Hrvaško. Ob koncu vojne se je leta 1945 vrnil v Bukovžlak. Po zlati maši 25. julija 1948 je začelo njegovo zdravje slabeti, umrl je 25. februarja 1951. Celjski čebelarski organizaciji je zapustil velik del svojega premoženja, ki ji je dal dobro gmotno podlago za delo. V svoji oporoki je Peternel zapisal: “Celjska čebelarska družina, ki sem jo tako bogato obdaril, naj mi postavi skromen spomenik, ako pa ne, pa tudi prav”.

Prva in zadnja stran oporoke Henrika Peternela iz leta 1950

Ko je Henrik Peternel kot vojni begunec prebežal v Celje, je med maloštevilnimi predmeti, ki jih je smel pripeljati s seboj, imel tudi panje. S čebelami se je začel ukvarjati, ko so ga kot duhovnika prestavili iz Gorice na podeželje in v čebelarstvu je stalno napredoval. Nekateri ga uvrščajo med največje slovenske čebelarje, ki je vse svoje moči posvetil razvoju in napredku našega čebelarstva.

Po stalni naselitvi v Celju si je v Bukovžlaku postavil čebelnjak, v katerem je pri čebelarjenju preizkušal teoretično znanje, ki si ga je pridobival s študijem francoske, nemške in italijanske čebelarske literature. Vse izkušnje, ki jih je pridobil z uporabo v literaturi opisanega, je posredoval naprej s pisanjem člankov in s predavanji. Svoj prvi članek v SČ je objavil že leta 1915, naslednje leto že tri in v naslednjih več kot treh desetletjih še vrsto, vse do zadnjega, ki je ugledal luč sveta že po njegovi smrti leta 1951. Tako je npr. leta 1930 objavljal mesečna navodila. Leta 1936 je bil imenoval na urednika znanstvene revije Čebelarski obzornik, ki je izhajala kot priloga SČ. Imela pa je zelo malo naročnikov, le okoli 10% vseh naročnikov SČ, zato je ob koncu leta, po le šestih številkah, prenehala izhajati. Objavljal je tudi v Koledarju Mohorjeve družbe in v dunajskem čebelarskem glasilu Der Bienenvater. V začetku leta 1949 so se pisci člankov za SČ na njegov predlog obvezali napisati določeno število člankov. Sam se je poleg tega še obvezal, da bo spremljal francoske čebelarske revije in o novih izsledkih poročal v SČ.

Zelo dejaven je bil tudi kot predavatelj. S svojimi članki je dokazal strokovno znanje, zato ga je ŠD za Slovenijo imenovalo za čebelarskega predavatelja v mariborski oblasti (upravna enota pred 1930, ki se je v grobem ujemala s slovensko Štajersko). Ob koncu tridesetih let pravi poročilo, da ima zdaleč največ predavanj v okrožju. V tej vlogi je prepotoval vso Štajersko. Bil je zelo priljubljen med poslušalci, saj je “znal kot le malokdo podati svojim poslušalcem učno snov v zabavno šaljivi obliki, tako da niso bila njegova predavanja nikdar dolgočasna.” Pa ni samo hodil za poslušalci, tudi pri svojem čebelnjaku je prirejal predavanja. Ob takih priložnostih se je izkazal tudi kot dober gostitelj, saj je postregel z dobro medico, ki jo je sam pripravljal. Kot predavatelj je, kljub bolehnosti, nastopal še po drugi vojni. Edini podatek, s koliko panji je čebelaril, se je ogranil za leto 1940. Takrat jih je imel 60, največ v podružnici, najbolj se mu je približal Anton Zdolšek s 37 panji. Oba sta tedaj imela preko 60 let, Peternel 65, Zdolšek dve manj.

Del prvega članka Henrika Peternela v Slovenskem čebelarju

Henrik Peternel pa ni deloval le kot strokovnjak, zelo dejaven je bil tudi kot funkcionar v organih čebelarskih organizacij. Že vsaj leta 1929 je član širšega odbora ČD za Slovenijo, od leta 1930 do 1939 je bil podpredsednik Čebelarskega društva za Slovenijo. Kot nosilec te funkcije je bil tudi član ožjega odbora ČD za Slovenijo, kar je bilo zvezano z velikimi napori, saj je odbor imel redne sestanke. Leta 1938 jih je bilo kar 37. Bil je predsednik celjske zveze čebelarskih podružnic (vsaj od 1931 in na občnem zboru leta 1938 je še bil imenovan).

Po prihodu iz izgnanstva je znova deloval v čebelarski organizaciji in postal predsednik podružnice Čebelarske zadruge za Slovenijo v Celju. To funkcijo je opravljal do leta 1948, ko je moral odnehati zaradi bolezni. Zdravje se mu je naglo slabšalo. Zelo je bil tudi prizadet, ker mu povojna jugoslovanska oblast, kljub velikim zaslugam za napredek čebelarstva, kot duhovniku ni priznala niti najnižje pokojnine. Priznanje pa so mu dali mnogoštevilni, ki so se 28. februarja 1951 od njega zadnjič poslovili na celjskem pokopališču. Celjski čebelarji so mu pokazali spoštovanje tudi leta 1958, ko so na novozgrajeni družinski čebelnjak vzidali marmorno ploščo z zahvalo, prav tako tudi leta 1976, ko so novembra pri MZČO ustanovljeno skupino predavateljev imenovali tim čebelarskih predavateljev Henrika Peternela. Trideset let po njegovi smrti so celjski čebelarji svojo ČD preimenovali v ČD Henrika Peternela.