Henrik Peternel, Slovenski Čebelar – Številka 7, Ljubljana, 1. julija 1940

Še en način vzreje matic
Henrik Peternel

Pri tečajih, ki jih prirejam, sem ugotovil, da se čebelarji sicer zelo zanimajo za vzrejo matic, navadno pa ostane pri dobrih sklepih, ker je treba za običajne načine vzreje matic precej spretnosti in časa. Tega pa primanjkuje večini čebelarjev. Zato prepuščajo vzrejo matic čebelam in uporabljajo matičnike, ki jih dobe v kateri koli družini, ki je rojila. S tem postopanjem množe pogostokrat matice manj vredne krvi in zmanjšujejo na ta način dohodke svojega čebelarstva, namesto da bi jih skušali zvišati, kar je glavni namen umne vzreje matic. Z razmnoževanjem manj vredne krvi ne trpi občutno škodo samo čebelar, ki razmnožuje, ampak tudi sosednji, ki jim praše mlade matice troti tujih manj vrednih družin. Tudi plemenilne postaje ne morejo doseči svojega namena, ako čebelarji prinašajo manj vredne matice na praho. Treba je vsekakor vzgajati matice od najboljših družin, kako, je vprašanje, ki ga obravnava ta spis.

Po večletnem preučevanju in mnogih poizkusih, se mi je posrečilo iz že znanih načinov vzrejevanja matic sestaviti način, ki je sedaj po zadnjih spremembah bolj enostaven. Vkljub temu pa je vzreja ravno tako uspešna, kako pri katerem koli drugem načinu. Pa naj ga opišem.

Po mojem mnenju je napačno, ako se odloči čebelar vzgajati matice v svojem najboljšem panju, škoda je donosa te družine. Od nje ne potrebujemo drugega, kakor nekoliko čiste mlade zalege. Izumitelj gradilnega sata, znani nemški čebelarski mojster Kuntzsch piše v svoji knjigi, da bi rad dal več tisoč za en kvadratni centimeter zalege, če bi vedel, da jo je zalegla najboljša matica v Nemčiji, ker bi iz nje izredil dovolj najboljših matic za svoje čebelarstvo.

Izbira plemenjakov

Rešiti moramo najprej vprašanje, kateri izmed naših čebelnih panjev je najboljši. Gotovo tisti, ki nam je dal v zadnjih dveh letih največ medu in ima matico v tretjem letu starosti. Ako je panj prelegel, ga ne moremo več imeti za najboljšega, ker hčerka ni vedno enaka materi. Ko je rešeno vprašanje katera je naša najboljša družina, je rešena glavna težava, ker vemo, da nam bo dala ta družina najboljšo zalego za vzrejo matic.

Kdaj bomo začeli z vzrejo?

Ne prezgodaj, ko še ni dovolj toplote in paše, a tudi ne prepozno, ko se čebele že pripravljajo na odgon trotov. Za oprašenje matic so troti najbolj sposobni v tretjem in četrtem tednu starosti. Ker so pašne razmere v naši ožji domovini kaj različne, je stvar posameznega čebelarja, da izbere primeren čas.

Priprave za vzrejo

so jako enostavne. Na razpolago morajo biti vsaj trije lepi sati s čebeljimi celicami, katere je matica že enkrat ali dvakrat zalegla, ne smejo pa biti neprosojni. Ako je v njih nekoliko starega pokritega medu, je jako dobro, ne sme ga pa biti preveč. Nič ne škoduje, če sati niso izdelani do kraja in je spodaj, zadaj ali spredaj v satniku za dlan praznega prostora. Razume se, da moramo imeti primerno število plemenilnikov in oddelkov na tri sate, ako nameravamo narediti še kaj rezervnih družinic. Nato izberemo iz svojih panjev enega (ali več, kolikor jih pač potrebujemo), ki ima zelo mnogo čebel in zalege, a vkljub temu ne nabere kaj prida medu. Dobro je, ako je matica že v tretjem letu, ni pa to pogoj. Da ne bo pomote, bomo imenovali ta panj rednik, ker bo redil žerke mladih matic.

Ako nameravamo, da se bodo mlade matice prašile pri domačem čebelnjaku in hočemo začeti z vzrejo matic razmeroma zgodaj, moramo vsaj tri tedne prej dati najboljšim družinam po en sat z mlado trotovino. Ob pičli paši jih moramo potem pitati, da matice zaležejo trote za prašenje mladih matic. Naj se nihče ne boji, da bodo te družine kaj prida manj medu nanesle, ker morajo zrediti nekoliko več trotov. Čebele nadomestijo z večjo pridnostjo, kar porabijo troti in trotja zalega.

K pripravi za vzrejo mladih matic spada še skrb, da bosta obe družini, tista iz katere bomo vzeli zalego za vzrejo matic (naša najboljša) in tista, ki nam bo redila žerke mladih matic (rednik) ob začetku vzreje zelo močni. Zaradi tega bomo ob slabši paši pokladali obema družinama vsak drugi večer razredčen med, ali vsaj sladkor, in sicer 14 dni pred začetkom vzreje matic.

Da bo čebelar obenem navodilo za vzrejo po tem načinu, bom v sledečih odstavkih označil dneve za delo po koledarju za mesec junij. Določil sem za vsa večja dela tri zaporedne nedelje, tako da lahko poskusi vzrejo tudi oni čebelar, ki ob delavnikih nima dovolj časa.

Preidimo k delu pri izreji matic.

1. dan (9. junija v nedeljo) denemo v najboljšo družino dva izmed onih treh satov, ki jih omenjam v odstavku “Priprava na vzrejo”. Trotovina ni zaželjena! Ta dva sata denemo desno in levo stran predzadnjega zaleženega sata. Dva sata, ki smo ju morali družini odvzeti, prestavimo, če sta zaležena, v medišče, če ne, ju porabimo v kakem drugem panju. Naš namen je, da matica najboljše družine zaleže vsaj enega izmed dveh dodatnih satov.

2. – 7. dan (med tednom od 10. – 15. junija) pregledamo to družino, ali je matica dodana sata že zalegla in kako. Pri tem se lahko zgodi sledeče. Prav je, ako matica začenja zalegati v sredini sata in polagoma povečava kroge zalege. Zato sem že zgoraj omenil, da naj bo v dodanih satih zgoraj in zadaj nekoliko pokritega medu, ako mogoče starega. V tem primeru bodo čebele med polagoma odstranjevale, in zalega se bo širila v koncentričnih krogih. Zgodi se pa lahko, da matica ne zaleže nobenega izmed dodatnih satov, ker jih čebele sproti napolnijo z medom (npr. ob izvrstni paši). V tem primeru je treba odstraniti poln sat in ga nadomestiti že drugi večer z novim. Ako je paša slaba, moramo itak krmiti vsak večer z močno razredčenim medom. Da nam bo mogoče izbirati za vzrejo matic le jajčeca in enodnevne žerke, si naslikamo na papir, ki ga hranimo v panju, kako zaleganje napreduje in vpišemo vsak dan napredek in dan zaleganja. Za razmeroma lahek opravek nam bo zelo koristil, kakor bomo razvideli iz poznejših vrstic.

8. dan (v nedeljo 16. junija) opravimo najvažnejše delo. Dopoldne uredimo rednika mladih matic. V medišču ni nobene odprte zalege, torej nas medišče ne zanima. Iz plodišča vzamemo vse sate in jih postavimo na kozico. Matico pripremo v matičnico, ako jo takoj ne uničimo, kar zasluži, ker je starejša in malovredna. Sedaj vzamemo iz več medišč poljubnih panjev po en, dva ali tri sate brez čebel in ne premedenih, ter jih denemo, osem po številu, v plodišče rednika mladih matic. Dobro je, ako najdemo v mediščih sate s pokrito čebelno zalego, nikakor pa ne odkrito. Čebele na satih na kozici ometemo v rednika, sate brez čebel pa denemo v medišče tistih panjev, ki smo jim sate odvzeli. Sedaj ostane samo še en sat na kozici. Ometemo še tega in rednika zapremo. Ta ima sedaj v plodišču 8 satov, 4 na desni in 4 na levi, v sredi pa prostor za en sat. Tisti sat brez čebel, ki nam je ostal na kozici, denemo v medišče najboljšega našega panja. Seveda mu moramo poprej odvzeti manj zanešen sat brez čebel. Dopoldansko delo je s tem končano. Družina rednika ima samo pokrito zalego, matice nima, do popoldne se bo zavedla osirotelosti in da si ne more izpodrediti matice. Ako še nismo uničili njegove matice in jo imamo še v kletki, jo lahko porabimo kakor koli, vendar to ni umestno, bolje je, da jo uničimo. Uspeh pri vzreji matic bo tem boljši, čim več ima rednik mladih čebel in čim več je dobil pokrite zalege, ki se bo kmalu polegla.

Popoldne vzamemo iz rednika oni zaleženi sat, ki najbolj odgovarja našim potrebam in ga ometamo. Na mesto tega sata pa denemo sat, ki smo ga dopoldne spravili na varno. Krasne matice bomo dobili, ako imajo čebele dovolj prostora za napihnjenje matičnikov. V ta namen izrežemo v sredini sata vso starejšo zalego v podobi kroga, tako da gre rez skozi ono zalego, ki se je ravnokar rodila iz jajčec. Nato odrežemo spodaj vse one dele sata, kjer ni jajčec, da je tudi spodaj in ob straneh sata prostor za matičnike. Pri tem delu nam je v veliko pomoč že omenjeni papir z risbami in beležkami, ki smo jih napravili pri opazovanju zaleganja tega sata.

Ko je sat z zalego za bodoče matice obrezan, ga denemo v sredino plodišča rednika, kjer smo dopoldne pustili prostor zanj. Delo je za ta dan končano. Naša dolžnost je, da ob slabejši paši pitamo rednika, da dobimo čim več matičnikov in čim lepše.

15. dan (v nedeljo 23. junija 1940) vzamemo sat z matičniki zelo previdno iz panja. Matičniki so večinoma že pokriti. Izrežemo jih in postavimo v škatlico z vato pokonci tako, kakor so bili na satu. Nato jih pritrdimo v matičnice, kakršne so opisane v II. številki letošnjega Čebelarja, stran 26 in 27. V vsako matičnico denemo hrane, matičnice pa postavimo v prazen prostor v panju, kjer so bili matičniki. Tako v satu nameščene vtaknemo na prejšnje mesto v panj.

Med tednom se bodo matice druga za drugo izvalile. Pogledati moramo vsak dan, ali se je kaka izlegla. Pohabljene stisnemo, zdrave in krepke pa pustimo. Prazne matičnike odstranimo iz matičnice in dopolnimo hrano.

Ako 15. dan še niso bili vsi matičniki pokriti, moramo tudi nezadelane dati v matičnice. Na satu ne sme ostati nobeden. Čebele namreč rade zapuste matičnice s priprtimi maticami, čim se pojavi med njimi nepriprta mlada matica. Sat, na katerem so bili matičniki, moramo po uporabi matic prestaviti v medišče na zadnje mesto.

21. in 22. dan (na praznik sv. Petra in Pavla, 29. junija in v nedeljo 30. junija) moramo uporabiti matice tako, kakor smo se namenili: bodisi za plemenilnike, bodisi za plemenilnike in rezervne družinice, ki jih naredimo. Seveda mora ostati ena matica redniku. Ako ostanejo plemenilniki in rezervne družinice v domačem čebelnjaku, jih moramo imeti na zračnem prostoru v temi zaprte vsaj 24 ur predno jim odpremo žrelca. Zaprte morajo biti tako, da jim ne manjka zraka. Pri narejanju družinic ne smemo pozabiti na vodo, ki jo nalijemo kar v sat, ali pa čebele z vodo poškropimo.

Na koncu rad priznam, da je način vzreje matic, ki je opisan v letošnji 4. štev. Sl. Č. še enostavnejši nego tu opisani. A način g. Avšiča temelji na tem, da je treba najboljšo družino pripraviti k rojenju. To je mogoče tam, kjer imajo čebele pomladno pašo na telohu, vresju, leski itd., ki sili družine na roj. Ko sem čebelaril pred 20 leti v takem kraju, sem se boril z rojivostjo panjev. Istih čebel na novem mestu ne morem pripraviti do rojenja niti z dražilnim pitanjem. Že 10 let ne dobim od 60 družin več kakor kak posamezen roj in še tega navadno iz panja, ki ni medar.

V Ljubljani, 1. julija 1940