Čebelji virusi – CBPV
Virus kronične paralize čebel
Virus, ki povzroča kronično paralizo, se imenuje virus kronične paralize čebel (angl. chronic bee paralysis virus – CBPV). Serološko so ga dokazali v ekstraktih čebel s simptomi paralize v Avstraliji, Novi Zelandiji, na Kitajskem, v Mehiki, Severni Ameriki, Skandinaviji, Ukrajini, Veliki Britaniji, kontinentalni Evropi in na mediteranskem področju. Infekcija z virusom kronične paralize se pojavlja preko celega leta in lahko povzroči do 30% večjo umrljivost kot je normalna (Bailey, 1976). Slabo vreme, pomanjkanje bire in določene čebelarske aktivnosti, ki hitro zavrejo aktivnost čebel, določajo pogosteje kot letni časi nivo širjenja virusa med čebelami. Nenavadno zbiranje in kopičenje čebel zaradi teh vzrokov lahko privede do izbruha paralize. Simptomi paralize se pojavljajo hitreje pri družinah, ki jim odvzamemo matico (Bailey in Ball, 1991).
Kronična paraliza čebel se lahko pokaže v dveh variantah oz. tipih sindromov. Prvi sindrom oziroma tip 1 se pojavlja pogosteje in so ga čebelarji poznali kot paralizo čebel že pred več kot stotimi leti. Pri prizadetih čebelah opazimo nenormalno tresoče gibanje kril in telesa. So nezmožne letenja in se pogosto plazijo po tleh in navzgor po bilkah trav. Opazimo lahko tudi do tisoč plazečih čebel. Prizadete čebele se pogosteje stiskajo skupaj na vrhu satnic v panju, imajo napihnjen zadek in delno razprta, razmaknjena krila. Napihnjenost zadka je posledica napolnjenosti medne golše s tekočino. Sledi driska in pogin v parih dneh. Močneje prizadete kolonije lahko nenadoma propadejo, pogosto v tednu dni in še posebno na višku poletja, ostane le še matica s prgiščem čebel na zanemarjenem panju (Bailey, 1969). Ta sindrom je bil v Evropi dolgo poznan pod imenom Waltrachkrankheit, saj so menili, da je povezan z nabiranjem nektarja v gozdovih.
Drugi sindrom kronične paralize čebel oziroma tip 2 ima mnogo imen kot npr. črne roparke in male črnke. Opisal ga je že Aristotel, ko je opazil črne čebele z napihnjenim zadkom in jih poimenoval roparke. Pri tem sindromu prizadete čebele na začetku še lahko letijo, vendar pa izgubljajo dlačice in postajajo temno rjave do črne barve, zaradi česar so videti manjše od normalnih čebel, in imajo relativno napihnjen zadek. So svetlečega in na svetlobi mastnega videza. Obolele osebke čebele v koloniji napadajo in grizejo, kar lahko razloži izgubljanje dlačic in brezdlačnost. Čebele stražarke prizadete čebele, ki še lahko letijo in se vračajo iz bere, odganjajo od panja, zaradi česar mnogi pomislijo, da gre za roparke. V nekaj dneh po okužbi se pojavi tresavica in nezmožnost letenja. Čebela nato kmalu umre.
Oba sindroma kronične paralize se lahko pojavita v isti koloniji, vendar ponavadi en prevladuje. Razlike v pojavu določenega tipa sindroma je verjetno posledica genetičnih razlik med posameznimi osebki. Navidezno zdrave čebele so pogosto nosilke virusa. Medsebojno parjenje kolonij okuženih s CBPV ali puščanje takim kolonijam, da vzgojijo svojo matico, ohranja visok nivo pojavljanja paralize, zato je smotrno dodajanje matic iz zdravih rej in odstranjevanje matičnikov, ki jih čebele naredijo same.
Iz ene čebele obolele s paralizo, lahko izoliramo več milijono partiklov virusa kronične paralize. Virus prehaja v mnogo čebeljih tkiv, med drugim tudi v možgane in ganglije. Veliko tega virusa je v razširjeni medni golši in v cvetnem prahu, ki so ga nabrale na videz zdrave čebele. Virus se verjetno izloča iz krmilnih žlez s tekočino v medno golšo, katere vsebina je nato dodana cvetnemu prahu. Okužba z virusom lahko pripelje do pogina bube v pozni fazi njenega razvoja. Za okužbo per os je potrebno več milijonov virusnih partiklov, če pa virus pride direktno v hemolimfo, je za okužbo dovolj že okoli 100 takšnih delcev. Virus lahko prehaja tudi skozi pore v kutikuli, ki nastanejo zaradi odlomljenih dlačic, saj je epitelijsko tkivo zaradi poškodbe izpostavljeno in virus se med kopičenjem čebel vtre v ranice (Bailey in Ball, 1991).
Čebela, obolela za kronično paralizo čebel