Izlet na Koroško
Vedno je lepo videti kaj novega in slišati kaj neznanega. Še lepše pa je, če vse to povežeš v prijeten in zanimiv izlet.
Čebelarji smo pridni in veseli ljudje. Radi imamo naravo, predvsem vse, kar je povezano z našimi čebelicami. Ko je mogoče, se povežemo in organiziramo kakšno zanimivo ekskurzijo. Tako je bilo tudi 8. 6. 2019, ko smo se odpravili, da bi obiskali nekaj poučnih točk. Najprej smo se ustavili v Velenju in si ogledali velenjski grad. In glej ga zlomka – priznati smo morali, da smo videli že marsikatero svetovno znano lepoto, očarljivost starega gradu, z zanimivim atrijem in globokim vodnjakom, s staro trgovinico, gostilnico, čudovito stalno razstavo znanega popotnika in kiparja Foita ter še marsikaj , pa nam je bilo do tega obiska znana samo “od daleč”. Tudi pogled na Velenje in okolico je vreden ogleda, a se moraš zanj potruditi, saj moraš do “nagrade” prehoditi kar nekaj stopnic.
Če nas je očarala že srednjeveška lepota, ujeta v zeleno naročje Velenja, nas je narava s svojim okusom dokončno premamila v Medenem raju. Družina Perger v Slovenj Gradcu od leta 1757 (že devet generacij) skrbno izbrane sestavine iz narave z edinstvenim postopkom izdelave, z ljubeznijo in strastjo oblikuje najlepše izdelke iz medu in voska. In prav tu je doživel naš okus popolno doživetje. Bio medenjaki so veliki in slastnega okusa, saj za to poskrbijo zdravilni matični mleček, cvetni prah in propolis. Da ne omenjam bonbonov , ki jih baje starši potrebujejo, otroci pa kar obožujejo. O tem smo se prepričali tudi sami. Pa da ne pozabim na lectarstvo – redko ohranjeno obrt, ki se posveča tudi svečarstvu. Očarale so nas energijske sveče, ki nas s svojim omamnim vonjem napolnijo z energijo, a o učinkovitosti bomo lahko poročali šele čez kakšno leto. Zagotovo pa bodo s svojo aromatičnostjo napolnile naše prostore, s svojo umetniško oblikovanje (oblikovalec Marij Kogoj) pa jih tudi polepšale.
Če smo se na teh točkah zadrževali v prostorih, smo na zadnji točki našega izleta stopili v pristno naročje žive narave. Obiskali smo namreč čebelarsko društvo v Pliberku na avstrijskem Koroškem, ki vključuje 45 članov, vsi pa govorijo slovensko in se vsako prvo soboto v mesecu srečujejo v svoji hišici sredi gozda. Prijazno so nas sprejeli in nas popeljali po gozdni učni poti. Srečali smo veliko divjih čebel in njihova domovanja ter o njih izvedeli marsikaj zanimivega. Pritegnili so nas tudi dvojezični napisi na tablicah, ki so opozarjale na medovite rastline. Malo smo poklepetali tudi o letošnjih težavah, saj zlasti maj ni bil naklonjen ne čebelicam ne čebelarjem. Z vedrino in upanjem, da sončni dnevi, ki nas spremljajo, niso zgolj ujeti trenutek.
Lep dan je za nami. Spoznali smo marsikaj novega in dopolnili naš mozaik znanja. Še pomembnejše pa je srečanje, ki nas ob takih dnevih še bolj poveže v skupino zadovoljnih čebelarjev Čebelarskega društva Henrika Peternela. Ideja o srečanju vsako prvo soboto v mesecu, kot jo poznajo čebelarji iz Pliberka, bi lahko postala tudi naša izkušnja. Prostore imamo, vprašanje pa je, če imamo za to tudi dovolj želje. Vsekakor pa: več ljudi več ve. V družbi pa si človek vse novo tudi lažje zapomni.
Naj medi!
NEKAJ UTRINKOV Z IZLETA
